zgodovina

Karmel (hebr. sadovnjak, vinograd ali cvetlični vrt) je gorski hrbet med Sredozemskim morjem in Jezraelsko ravnino s širnimi gozdovi in podzemnimi votlinami. V Svetem pismu je ta gora zaradi svojih naravnih čarov večkrat omenjena, kot simbol rodovitnosti in lepote. Ko zaročenec v Visoki pesmi opeva lepoto svoje neveste, med drugim uporabi besede: "Tvoja glava na tebi je kot Karmel in kodri na tvoji glavi kakor škrlat" (Vp 7,6). Na njeno rodovitnost se nanašajo tudi besede preroka Jeremija: "Pripeljal sem vas v rodovitno deželo, da bi uživali njene sadove in njene dobrine" (Jer 2,7). Zato ni čudno, da so goro Karmel že zelo zgodaj opazili in vzljubili sveti možje – puščavniki.

Sveto pismo opisuje preroka Elija, ki je v 8. stol. pred Kristusom na gori Karmel odigral izredno pomembno vlogo v Božji razsodbi med Izraelovim Bogom Jahvejem in poganskim Baalom, pa tudi njegovo bogato molitveno življenje, ki se je na gori Horeb dopolnilo v neposrednem srečanju z živim Bogom. Karmelski red zato v preroku Eliju prepoznava svojega začetnika.

V 12. stol. so skupaj s križarji prišli v Sveto deželo tudi številni romarji, ljudje z občutkom za skrivnost Božje navzočnosti, in tam začeli svoje puščavniško življenje. Privilegirano mesto za naselitev jim je ponujala gora Karmel, ki se strmo dviga tik nad velikim pristaniščem Haifa. Svoj življenjski prostor so našli v bližini Elijevega studenca, saj je voda vedno predstavljala pogoj za preživetje.

Puščavniki so prav posebno častili Božjo Mater in si jo od samih začetkov postavili za svojo zavetnico. Red blažene Device Marije s Karmelske gore je v Cerkvi uradno priznal papež Honorij III. leta 1226, ko je potrdil Pravilo, katerega je med leti 1206 in 1214 sestavil sv. Albert, jeruzalemski patriarh. Pisni vir iz tega obdobja poroča, da so puščavniki "stanovali v malih celicah in kot Božje čebele izdelovali sladki duhovni med"[2].

Red ima tudi svoj grb, ki predstavlja Karmelsko goro, katere vrh se zaključuje v obliki križa in s tem kaže na Kristusa kot na svoje središče. Gora je rjave barve. To je barva zemlje ali lesa križa. Rjavo barvo so si privzeli za svoj simbol vsi uboštveni redovi, med katere sodi tudi naš. Na modrem ozadju – kar pomeni, da je Red VES MARIJIN – žarita dve zlati zvezdi. Ena pa je na rjavi podlagi in dopolnjuje trojico. Tako zvezde skupaj predstavljajo skrivnost Presvete Trojice ali tri glavne teološke kreposti (vero, upanje in ljubezen). Nad grbom se pne zlata krona, ki jo obdaja 12 zvezd in kažejo na Marijo "Kraljico in kras Karmela". Nad krono je roka preroka Elije z gorečo baklo. Grb obkroža napis: "ZELO ZELATUS SUM PRO DOMINO DEO EXERCITUUM", "vneto sem gorel za Gospoda, Boga nad vojskami". Te besede so odgovor preroka na Gospodovo vprašanje: "Kaj delaš tu, Elija?" (1 Kr 19,9), ko je obupan bežal pred jezo kraljice Jezabele. Elija dalje odgovarja Bogu: "Izraelovi sinovi so zapustili tvojo zavezo, podrli tvoje oltarje in z mečem pobili tvoje preroke. Jaz sam sem ostal, a tudi meni strežejo po življenju" (1 Kr 19,10). To je usoda preroka, ki se pogosto sam znajde pred Božjim obličjem. Gospodovo oko pa natančno bedi nad vsakim njegovim korakom …

Grb torej v glavnih črtah izraža kristocentrično, trinitarično, marijansko, uboštveno in preroško usmerjenost Reda. Zgodovina Reda skozi 800 let je pestra. To je zgodba vzponov in padcev, ki pa po Božji milosti nikoli niso bili smrtonosni. Danes šteje red okrog 11.500 sester v 823 samostanih po vsem svetu, tudi v misijonskih deželah, in okrog 4.000 patrov oz. bratov v 450 skupnostih.

Zaradi vdora Saracenov v svete kraje so bili puščavniki po letu 1237 prisiljeni oditi na Zahod. Spremenjene življenjske razmere so zahtevale določene prilagoditve v Pravilu, katerega je ponovno potrdil papež Inocenc IV. leta 1247. S tem karmeličani prenehajo biti popolnoma puščavniški red. Postanejo eden od uboštvenih redov in se začnejo ukvarjati tudi z apostolatom. To je privedlo do ene največjih kriz v zgodovini Reda. Tedanji general karmeličanov sv. Simon Stock je Božjo Mater, zavetnico Reda, prosil za znamenje, ki naj bi karmelski red znova utrdilo. V videnju 16. julija l. 1251 mu je Marija z Jezusom v naročju izročila škapulir Reda in rekla: "Glej posebno pravico, ki jo dajem tebi in vsem otrokom Karmela! Kdor koli (pobožno) umre, oblečen v to oblačilo, bo zveličan."[3]

Vendar je karmelski red je na svoji poti še naprej doživljal preizkušnje. V 14. in 15. stol. je vedno bolj izgubljal svojo istovetnost in se prilagajal dejavnim redovom. Najglobljo krizo je doživel l. 1432, ko je papež Evgen IV. dovolil omilitev prilagojenega Pravila. To je trajalo več kakor 100 let, dokler Božje usmiljenje ni obudilo v Španiji dveh znamenitih prenoviteljev: sv. Terezije Avilske in sv. Janeza od Križa. Za Terezijo najprej veljajo besede, ki jih je sama zapisala: "Včasih slišim, ko je govor o začetkih reda, da je Gospod podaril našim svetim očetom v času, ko se je red utemeljeval, velike milosti. To gotovo drži. Vendar bi morali vedno pomisliti, da je vsakdo temelj za tiste, ki pridejo za njim. Če namreč mi, ki sedaj živimo, ne odstopimo od ideala naših prednikov in če tisti, ki pridejo za nami, storijo prav tako, bo zgradba vedno trdno stala. Kaj mi koristi, če so bili moji predniki sveti, jaz pa bi propadla in bi se zaradi mojega slabega načina življenja zgradba zrušila?

Če bi kdo opazil, da se red v čemer koli rahlja, naj se potrudi, da postane tak gradbeni kamen, da bo obnovil trdnost stavbe. Gospod mu bo pri tem gotovo pomagal.

Pri ljubezni do Gospoda vas prosim: mislimo na to, kako hitro vse mine in kolikšno milost nam je Gospod izkazal, ko nas je poklical v naš red, in kakšno kazen bi si naprtil, kdor bi v kateri koli točki postal malomaren. Zato vedno upirajte svoje oči v tiste, iz katerih izhajamo, v rod svetih prerokov; koliko svetnikov je v nebesih, ki so nosili našo obleko! S svetim zaupanjem in ponosom pričakujemo, da bomo z Božjo pomočjo tudi mi postali to, kar so oni. Boj je le kratek, plačilo pa bo večno."[4]

Prve začetke ženske veje Reda opazimo v Italiji, kjer so konec 13. stol. nastajale različne karmeličanske bratovščine. Vanje so se vključevali predvsem laiki, ki so red tudi gmotno podpirali. Nekatere neporočene žene so napravile celo zaobljubo po obrazcu, kakor so ga tedaj uporabljali karmeličani. Živele so po karmelskem Pravilu, kot rekluze (puščavnice, "zazidane" v klavzuri) ali v manjših skupinah po zasebnih stanovanjih.

General reda bl. Janez Soreth, ki si je močno prizadeval za obnovo prvotnega duha, je poskrbel tudi za pravno vključitev žena v red. Z dekretom "Cum nulla" je papež Nikolaj V. leta 1452 odobril ustanovitev ženskih samostanov sester karmeličank, ki žive v klavzuri in so pod pravnim in duhovnim vodstvom patrov karmeličanov. Ti samostani so se zelo hitro razširili po vsej zahodni Evropi. Samo španski samostan Učlovečenja v Avili, kjer je začela pot svojega redovnega življenja sv. Terezija Jezusova, je sredi 16. stol. štel okrog 200 redovnic. Veliko število pa žal ni bilo v prid samostanski disciplini.

Terezijanska prenova karmela

Obdarjena z mističnimi milostmi je sv. Terezija Jezusova (imenovana tudi Velika ali Avilska, 1515–1582) po posebnem Božjem navdihu l. 1562 ustanovila karmel sv. Jožefa in uvedla v njem življenje po prvotnem Pravilu. Takole sama pripoveduje: "Nekoč po obhajilu mi je Gospod resno naročil, naj se z vsemi silami zavzamem za to zadevo. Obljubil mi je pomoč in mi rekel, da bo do ustanovitve samostana prišlo ter da mu bodo sestre v njem goreče služile. Imenuje naj se samostan svetega Jožefa. Ta svetnik bo bedel nad nami pri enih vratih, naša ljuba Gospa pri drugih, sredi med nami pa bo bival Kristus. TA SAMOSTAN BO ZVEZDA, ki bo sijala daleč naokrog."[5]

Ideal sv. Terezije je čim popolnejše izpolnjevanje evangeljskih svetov v majhni skupnosti, ki naj bi štela največ dvanajst sester in priorico. Iz praktičnih razlogov se je sčasoma pokazalo, da je to število vendarle premajhno in današnje Konstitucije dovoljujejo enaindvajset redovnic v enem samostanu.

Rane, ki jih je tedaj zadal Cerkvi protestantizem, je svetnica doživljala kot svoje lastne. "Jokala sem pred Gospodom in ga prosila, naj ustavi to preteče zlo … Odločila sem se, da ukrenem vsaj tisto malo, kar sem mogla ukreniti, da se namreč kar se da popolno držim evangeljskih svetov in da po tej poti vodim tudi redovnice, ki so tu … In če bi me vse, kar nas je, molile za pridigarje in učenjake, ki podpirajo Cerkev, bi s tem pomagale tudi mojemu Gospodu, ki ga tako kruto preganjajo prav tisti, ki jim je storil toliko dobrega. Mar ne kaže, da ga ti izdajalci hočejo znova križati in da mu ne privoščijo mesta, kamor bi položil glavo?"[6] Prav zato Terezija v svojih spisih pogosto ponavlja, naj bodo naši samostani "kotički", kjer se bo Gospod dobro počutil, ker bodo sestre tu živele samo z njim in zanj. "O neskončna Božja dobrota! Strmim, kadar se domislim, kako mi je njegovo Veličanstvo priskočilo na pomoč, da se je ta BOŽJI KOTIČEK navsezadnje vendarle uresničil; mislim, da samostan po pravici zasluži ta vzdevek; Sam Gospod mi je nekoč med molitvijo rekel, da bo ta samostan zanj raj blaženosti."[7]

Kmalu pa je sv. Terezija začutila tudi potrebo po prenovi moške veje in sicer predvsem iz dveh razlogov: kakor je želela deliti svoje globoko izkustvo duhovnega življenja s sestrami, tako se ji je zdelo, da bi to moglo koristiti tudi bratom, in drugič – da bi v njih našla duhovne voditelje svojim sestram. Božja previdnost ji je tedaj pridružila sv. Janeza od Križa (1542–1591), ko ga je napravila deležnega istega duha. Skupaj sta položila nove temelje reda. Ustanovila sta 17 ženskih in 15 moških samostanov. Zaradi svetega življenja in pisnih del, ki so tudi danes mnogim kažipot do najglobljega združenja duše z Bogom,[8] ju je Cerkev prištela med cerkvene učitelje. Sv. Janeza od Križa imenujemo kar "doktor mistike". Sv. Terezija Avilska pa je prva žena, ki ji je Cerkev 27. septembra 1970 podelila naslov cerkvene učiteljice. V bližnji preteklosti je bila med cerkvene učiteljice prišteta tudi sv. Terezija Deteta Jezusa, in sicer na misijonsko nedeljo 19. oktobra 1997.

V 17. stol. so patri karmeličani delovali tudi na slovenskih tleh. Grof Matija Thurn je na Kostanjevici pri Novi Gorici l. 1623 dal sezidati majhno cerkvico na čast Materi Božji. Kmalu je dal dozidati še samostan. Leta 1650 so upravo tega samostana prevzeli karmeličani. V njem so složno živeli nemški, italijanski in slovenski patri. Že leta 1785 pa so bili patri zaradi jožefinskih reform izgnani. Vztrajne prošnje grofa Thurna so dosegle, da samostan ni bil porušen in stoji še danes. Upravljajo ga patri frančiškani.

Božja previdnost je hotela, da so zaradi slabega zdravja v karmelu na Dunaju odpustili mlado Kristino Bernard iz ugledne ljubljanske družine. Na poti domov se je ustavila v graškem karmelu in tamkajšnji priorici potožila svojo bolečino. Ta pa jo je brž opogumila: "Otrok Božji, ni vas Gospod zastonj klical v karmel. Ustanovite v Sloveniji nov karmel, pa boste smeli v njem živeti kot ustanoviteljica[9] … Postavite Jezusu nov šotor miru."[10] To so bile preroške besede, ki so se uresničile že čez pet let. Kristina je s svojimi odličnimi, vnetimi pomočniki na Selu[11] pri Ljubljani pripravila dom molitve in pokore. Prve sestre so prišle iz avstrijskih karmelov Dunaj in Gradec in 12. junija 1889 pokleknile k prvim skupnim molitvam.[12]

Samostan je bil sprva zelo ubožen. Največkrat je sestram manjkalo tudi najpotrebnejšega. Sčasoma so si le nekoliko opomogle. Baron Lilienthal je samostanu zapustil vsoto, ki je omogočila zgraditev ene najlepših cerkva v Ljubljani. Posvečena je bila sv. Jožefu in 24. novembra 1891 blagoslovljena. V Karmelskih spominih beremo: "… pot proti Mostam. Čudiš se: ali je to še mesto? Hiše nižje, obdane z gospodarskimi poslopji; tu in tam vonj trave in preorane zemlje. Cesta ni več tlakovana in teče v ovinkih, katere ji je vsilila struga Ljubljanice. Za enim teh ovinkov presenečen obstaneš: cesto ti v vsej širini zapira cerkev – kakor bi hotela človeka ustaviti in domisliti resnice: "Pomisli, človek, da te čaka tam na koncu vseh tvojih cest večnost." Tiho, nekako otroško, dvigata ozka, lična stolpa svoj križ proti nebu. Cerkvena vrata so ujela vase širino ceste; zdi se, da je cesta speljana skozi cerkev – naravnost pred oltar. To je cerkvica slovenskih karmeličank.

Ko stopiš vanjo, te zajame rahli nedoločni vonj kadila in cvetja; mir te objame in še nekaj – nekaj, čemur ne najdeš imena: čar skrivnosti. – V glavnem oltarju stoji slika sv. Jožefa in karmeličanskih svetnikov. Ob desni strani pa so po vsej dolžini cerkve v višini nadstropja zamrežena okna. Spreleti te … bližina svetega življenja, ki je skrito tvojim očem." [13]

Skupaj s cerkvijo je v letu 1891 na samostanskem vrtu zrasla tudi veličastna grobnica.

Škofje so vseskozi s posebno skrbjo bedeli nad karmelsko družino. Ko je kardinal dr. Missia iz dr. Zwergerjevih rok sprejel karmeličanke v svojo nadpastirsko oblast, je dejal: "Že ko sem zasedel škofijski sedež, sem želel imeti v škofiji karmeličanke. Danes mi je Bog to željo izpolnil. – Ko sem zjutraj maševal za novi samostan, sem pri besedah: 'Gospod z vami!" tako živo občutil in spoznal, kako je bil Gospod z vami vsemi, ki ste ustanovili ta samostan. Z vami je bil od prvih začetkov in vas je vodil. In z vami bo ostal in naj vse dni ostane!"[14] V začetku je nadpastir vsak teden prihajal na Selo. "Maševal je, vodil duše in delo."[15] Nasledniku, knezoškofu dr. Antonu Bonaventuri Jegliču je s posebnim poudarkom položil na srce skrb za slovenski karmel, ta "naš edini Lisieux v državi". Dr. Gregorij Rožman je držal tradicijo in prihajal maševat k sestram vsako prvo sredo v mesecu, ker je to dan, ko se na poseben način časti sveti oče Jožef. "Presvetli rad pride v kapelico sv. Male Terezije, ki jo je s toliko ljubeznijo in pobožnostjo posvetil leta 1930. V vseh važnejših zadevah se ekscelenca zateka k Cvetki iz Lisieuxa."[16] Sredi vojne vihre je g. škof Anton Vovk pogosto prihajal sestre prosit molitvene pomoči. Večkrat je prišel sam ali skupaj z g. tajnikom peš ob Ljubljanici, da je bila stvar manj opazna.

L. 1895 je samostan močno prizadel velikonočni potres. Cerkev in kor sta ostala skoraj nepoškodovana. Samostan pa je bil tako močno poškodovan, da so ga sprva nameravali podreti in na novo sezidati, pozneje pa so se vendarle odločili podreti in nanovo sezidati le prvo nadstropje, pritličje pa utrditi z jeklenimi drogovi. Na binkoštni praznik istega leta je požar, ki je izbruhnil v soseščini samostana, upepelil samostanu pripadajočo zgradbo. Da je bila mera polna, so jeseni prišle še poplave in samostanu, ki je stal blizu Ljubljanice, napravile precej škode. Sestre so te udarce narave vdano prenesle zaupajoč v pomoč velikega zavetnika sv. Jožefa. Vse do konca druge svetovne vojne so na tem svetem kraju v vsej skromnosti in preprostosti opravljale svoje poslanstvo tihega darovanja. Po vojni so se morale stisniti na en sam samostanski trakt, ker je tedanja oblast v tej stavbi naselila še številne druge redovnike in redovnice. L. 1948, ravno na praznik najbolj priljubljene svetnice – sv. Male Terezije, pa je samostan doživel usodni udarec – kakor toliko drugih v tistih svinčenih časih. Redovnice so morale oditi, samostan je bil porušen, deloma pa spremenjen v stanovanjsko hišo. Samostanska cerkev je še tri leta služila svojemu namenu, potem pa so – zaradi t. i. "razširitve Zaloške ceste" tudi to porušili.

Kam sedaj? Vse so hotele nadaljevati svojo redovniško pot in ohraniti svojo nepreklicno zvestobo Bogu. Starejše so kmalu dobile dovoljenje za izhod iz države in se razkropile po avstrijskih karmelih: Dunaj, Gradec in Linz. Toda za mlajše ni bilo mogoče dobiti vize. Za krajši čas so odšle domov ali se zaposlile po tovarnah. Božji služabnik nadškof Anton Vovk si je zelo prizadeval, da bi sestram kakor koli omogočil nadaljevanje redovnega življenja. S težkim srcem jim je izposloval vize za tujino in vsaki posebej "zabičal", naj se vrne v Slovenijo, takoj ko bo to mogoče. Tudi zato so sestre zvesto ohranjevale stike z domovino.

L. 1967 so se razmere pri nas toliko umirile, da so se prve tri sestre mogle vrniti. Ker primernega stanovanja zanje še ni bilo, jih je g. nadškof dr. Jožef Pogačnik za tri mesece vzel k sebi na škofijo. Po krajšem iskanju jim je g. Štefan Babič, tedanji župnik v Mengšu za bivanje ponudil župnijsko gospodarsko poslopje. Sestre so se preselile tako rekoč v hlev. Stekle so najnujnejše preureditve, pri katerih so sodelovali ljubljanski bogoslovci ter mnogi dobri ljudje, kmetje in obrtniki iz vse okolice. Kmalu je hiša dobila dostojnejšo obliko. Vendar pa je bila to le začasna rešitev. Prošnja za celovitejšo adaptacijo je bila namreč s strani občine vselej zavrnjena. Zato so sestre začele iskati možnost za gradnjo novega samostana drugje. Po vztrajnem iskanju, je g. Lojze Zaplotnik, župnik v Sori, sestram podaril župnijski travnik, na katerem danes stoji samostan.

Za zgraditev novega samostana si je prav posebno prizadeval g. nadškof dr. Alojzij Šuštar. Skupnost sester v Mengšu je spremljal od vsega začetka. Obiskoval jih je še, ko je iz tujine hodil domov na dopust in jih tudi velikodušno materialno podpiral. Ko je bil imenovan za ljubljanskega nadškofa, je kar najzvesteje nadaljeval tradicijo svojih predhodnikov in pri sestrah maševal domala vsak prvi petek v mesecu. Prej so sicer škofje obiskovali sestre vsako prvo sredo v mesecu. Že g. nadškofu Pogačniku pa se je zdelo primerneje, da obisk prenese na prvi petek, ko na poseben način častimo ljubezen Presvetega Srca Jezusovega.

Po dolgotrajnem prizadevanju za pridobitev lokacijskega in gradbenega dovoljenja in po dobroti ljudi iz domovine in tujine je bil spomladi 1986 samostan srečno dograjen. Tako je ta "Božji kotiček"[17] na cvetno nedeljo, 23. marca 1986 blagoslovil g. nadškof dr. Alojzij Šuštar. Spremljal ga je apostolski nuncij v Jugoslaviji Francesco Collasuono, škof Stanislav Lenič, karmeličanski pater provincial dr. Jakov Mamić iz Zagreba, ter številni drugi duhovniki iz vseh treh škofij. Samostan je posvečen svetemu Jožefu in Marijinemu brezmadežnemu Srcu. Od tega dne dalje se je na tem kraju na novo začelo razcvetati življenje ljubeče predanosti Najvišjemu, življenje molitve in žrtve za krajevno in vesoljno sveto Cerkev. Redno vsak dan se v naši kapeli daruje sveta maša. Tako ostaja Jezus živo navzoč med nami. On je središče, ob katerem se sedemkrat na dan zberemo k skupni molitvi, središče, okrog katerega končno poteka vse naše življenje.

Gospod je v novem samostanu na poseben način uporabil tudi iznajdljivost s. Emanuele Frančiške, ki je ravno v času razpusta samostana na Selu želela vstopiti vanj. Od blizu je doživljala stisko sester in z njimi delila izgnanstvo v tujini. Po vselitvi v Soro si je na vso moč prizadevala dati samostanu pravo zunanjo in notranjo podobo. Po njeni zaslugi so bile novemu samostanu vrnjene prenekatere "dragocenosti" iz porušenega samostana in cerkve na Selu. Ne gre za kakšne umetniške posebnosti, katerih sestre tako ali tako nikoli niso imele v lasti. Gre pa za stvari, ki v nekem smislu pomenijo vez med starim samostanom na Selu in novim v Sori. To je najprej kamnit kip svetega Jožefa, ki je krasil portal cerkve na Selu, danes pa skrbno varuje naš samostanski vhod. Potem kip Karmelske Matere Božje z Detetom v naroču, delo kiparja Pengova, ki v avli prijazno pozdravi vsakogar, ki prestopi prag našega karmela. Slika sv. Jožefa iz nekdanjega samostanskega kora krasi naš prezbiterij in slika Brezmadežne samostanski hodnik. Za sestrsko skupnost je prav posebno dragocen naš Križani v notranji kapeli, saj so pred istim križem molile sestre v starem samostanu. Jedilnico krasita okrogli sliki sv. Terezije Jezusove in sv. Janeza od Križa, ki sta bili prav tako nameščeni v selskem koru. Na notranjem vrtu nas pozdravijo "zlata vrata", ki so na Selu krasila kapelico sv. Male Terezije. Po hiši je potem še nekaj manjših "spominkov", ki pa so nam zaradi povezanosti s koreninami slovenskega karmela zelo dragi.

Čeprav gospodarsko poslopje v Mengšu za samostansko življenje ni bilo posebno primerno – bilo je zares kakor betlehemski hlevček – je Gospod skupnosti spet in spet pridruževal novih deklet. Ob vselitvi v novi samostan v Sori je redovna družina štela 20 članic. Vendar je trajalo kar nekaj časa, da se je na novi zemlji ukoreninila. G. nadškof Šuštar si je na vse načine prizadeval in nas vzpodbujal, da bi novi samostan v Sori "napolnile s pristnim duhom ustanoviteljice in matere sv. Terezije, tako kakor to po 2. vatikanskem cerkvenem zboru pričakuje in uči Cerkev."[18] Prav tako je z vso učiteljsko velikopoteznostjo nadaljeval njegovo delo g. nadškof dr. Franc Rode. Tudi on nas je obiskoval redno vsak mesec. Če ni mogel priti maševat za prvi petek, je izbral kakšen primernejši dan, najraje praznik. Kot izjemno dober poznavalec naših svetih prenoviteljev sv. Terezije Jezusove in sv. Janeza od Križa nas je vselej navduševal za zvestobo njunemu nauku. Mnoge od njegovih pridig smo zapisale, da se moremo iz te duhovne zakladnice hraniti tudi po njegovem odhodu. Ker je kot prefekt Kongregacije za ustanove posvečenega življenja in družbe apostolskega delovanja ostal naš predstojnik, upamo, da bomo njegove posebne pozornosti deležne tudi v prihodnje.

Naš novi nadškof msgr. Alojzij Uran nas je obiskal že deseti dan po svojem imenovanju za nadškofa in metropolita in sicer na prvi petek v mesecu novembru. V spominsko knjigo nam je med drugim zapisal: "Zahvaljujem se vam za vse molitve in žrtve, ki so me spremljale doslej in se priporočam tudi v naprej. Sprejmite vlogo Arona in Hura, ki podpirata Mojzesove roke, da ne omahnejo. Tako bo Božje ljudstvo zmagovalo."

Neizmerno smo Bogu hvaležne za to izjemno skrb in očetovsko dobroto, ki nam jo že dobro stoletje naklanja po naših pastirjih. Povezanost z njimi nam zelo veliko pomeni, saj preko njih lahko živo začutimo težave in veselja Cerkve na Slovenskem, pa tudi vesoljne svete Cerkve. To skušamo v molitvi prinašati pred Božji prestol in se ne naveličati prositi milosti ZA VSE.

[1] Sv. Terezija Avilska, navedeno v: LASTNI MOLITVENIK Reda blažene Device Marije s Karmelske gore, Sora 2002, 184.

[2] Prim. Silvano Giordano OCD, DER KARMEL IM HEILIGEN LAND von seinen Anfängen bis in unsere Tage, Verlag Christliche Innerlichkeit – Wien 1995, 18.

[3] Nav. v: Janez Pavel II., OB 750 OBLETNICI IZROČITVE ŠKAPULIRJA, Ljubljana (Družina) 2001, 10.

[4] Sv. Terezija Avilska, nav. v: LASTNI MOLITVENIK Reda blažene Device Marije s Karmelske gore, Karmel – Sora 2002, 185.

[5] LŽ 32,11; 209.

[6] PP 1, 2; 16.

[7] LŽ 35,12; 232.

[8] To so hkrati biseri španske književnosti.

[9] Po tedanjih navadah je ustanoviteljica samostana – če je bila laikinja in ni mogla opravljati samostanskih dolžnosti – smela do svoje smrti živeti v samostanu kot laikinja, brez zaobljub in redovne obleke.

[10] KARMELSKI SPOMINI, Karmel na Selu, Ljubljana - Moste 1939, 22.

[11] To so sedanje Moste in ostanek samostanskega kompleksa ob Zaloški cesti predstavlja le še t. i. Kolbejev dom.

[12] KARMELSKI SPOMINI, Karmel na Selu, Ljubljana - Moste 1939, 33.

[13] N. d., 11-12.

[14] N. d., 116.

[15] N. d., 117.

[16] N. d., 119.

[17] Prim. LŽ 35,12; 232.

[18] Alojzij Šuštar, Pismo sestram karmeličankam, Ljubljana 4. marca 1986.