Zgodovina karmelskega reda

- Karmel (hebrejska beseda, ki pomeni sadovnjak, vinograd, cvetoči vrt) je 33 km dolg gorski hrbet med Sredozemskim morjem in Jezraelsko ravnino; ta gora s širnimi gozdovi in podzemnimi votlinami je v Svetem pismu zaradi svojih naravnih čarov omenjena večkrat kot simbol rodovitnosti in lepote, zaradi težke dostopnosti pa tudi kot simbol človekovega truda na poti k Bogu

- v 8. stol. pred Kristusom je prerok Elija na gori Karmel odigral pomembno vlogo v božji razsodbi med Jahvejem - Izraelovim Bogom in Baalom - poganskim bogom

- prerok Elija pa je pomemben tudi zaradi svojega bogatega molitvenega življenja na gori Horeb

- Karmelski red v preroku Eliju prepoznava svojega začetnika in nosi v svojem grbu njegovo duhovno misel: »Vneto gorim za Gospoda, Boga nad vojskami - Zelo zelatus sum pro Domino Deo exercituum« (prim. 1Kr 19,10)

Začetki na gori Karmel

- v 13. stol., ko je izkustveno življenje karmelskih puščavnikov dozorelo, so ga želeli uzakoniti in so se obrnili na jeruzalemskega patriarha Alberta, svojega škofa, ki je sestavil t.i. Prvotno pravilo (med leti 1206 in 1214)

- 6. aprila 1229 je papež Gregor IX. potrdil Pravilo, tako da je to datum uradnega priznanja Reda bratov in sester blažene Device Marije s Karmelske gore

Selitev v Evropo

- leta 1237 so se puščavniki zaradi vdora Turkov in islama v Sveto deželo umaknili na zahod, kjer so zaradi spremenjenih življenjskih razmer - živeli so v bližini srednjeveških evropskih mest - prenehali biti popolnoma puščavniški red: papež Inocenc IV. jim je leta 1247 potrdil prilagojeno Pravilo ter jih uvrstil med uboštvene redove, kakor so bili tudi frančiškani in dominikanci, ter jih tako vključil v apostolat; kljub temu so si prizadevali ohraniti strožjo obliko življenja, kot so jo živeli ostali uboštveni redovi, in so ostajali zvesti kontemplativni dimenziji, čeprav so se bili prisiljeni osvoboditi puščavniških struktur

- leta 1432 je nekatere strogosti Pravila ublažil papež Evgen IV., a ublažitve so bile zapisane samo v konstitucije, nikoli pa niso postale del Pravila

- leta 1452 je zaživela ženska veja karmeličanskega reda, in sicer na pobudo bl. Janeza Soretha, ki je bil tedaj general Reda in je sestavil karmelsko pravilo za skupino pobožnih žena v Holandiji

- 7. oktobra 1452 je papež Nikolaj V. z dekretom »Cum Nulla« odobril ustanovitev samostanov sester karmeličank, ki živijo   v klavzuri in so pod pravnim in duhovnim vodstvom patrov karmeličanov

- samostani so se zelo hitro razširili po vsej zahodni Evropi, tudi po Španiji, kjer je v enega od njih vstopila prenoviteljica karmeličanskega reda, sv. Terezija Ávilska (Jezusova/Velika)

Prenova

- leta 1535 je v karmeličanski samostan z imenom Učlovečenje v Ávili, ki je deloval po omiljenem pravilu iz leta 1432, vstopila Teresa de Ahumada /izg. teresa de aumada/, ki je po skoraj tridesetih letih življenja v samostanu, preko mističnih milosti in duhovnih potreb časa, doživela spreobrnjenje

- Terezija je v tedanjih razmerah doživljala, da je redovno življenje daleč od evangeljskega in karmelskega ideala

- v želji, da bi se redovno življenju v karmelu živelo bolj zvesto, je začela s prenovo Reda

- leta 1562 je ustanovila prvi samostan po Prvotnem pravilu, samostan sv. Jožefa v Ávili, iz katerega je kasneje izšla reforma reda: v Prvotnem pravilu, po katerem so živeli prvi puščavniki na gori Karmel, je sv. Terezija videla ideal življenja v karmelu

- ko je kasneje začutila potrebo po prenovi tudi moške veje reda, da bi v karmeličanih našla duhovne voditelje za svoje sestre, je skupaj s sv. Janezom od Križa položila temelje karmeličanskega reda - Pravilo sta po delovanju Svetega Duha obogatila in prilagodila in po njem karmeličani in karmeličanke še danes živimo v Cerkvi, z enako življenjsko močjo: sestre so se posvečale in se še danes posvečajo popolni kontemplaciji v klavzuri, bratje pa so poleg tega opravljali in še opravljajo tudi aktivni apostolat

- do smrti leta 1582 je sv. Terezija v Španiji ustanovila 17 ženskih in 15 moških samostanov: k ustanavljanju strogo kontemplativnih samostanov, ki v molitev vključujejo vse apostolske delavce in vse potrebe Cerkve, so jo spodbujale tudi novice o verskih vojnah v Franciji in vsa človeška nemoč ob tem zlu; zavedala se je tudi pomanjkanja oznanjevalcev v Novem svetu – leta 1492 odkriti Ameriki -, zato je v molitev vključevala misijonske namene; aktivni apostolat - aktivno izpovedovanje, poučevanje krščanske vere - pa je sv. Terezija za svoje ženske samostane odločno zavrnila

- sv. Terezijo Ávilsko in sv. Janeza od Križa je prištela Cerkev med cerkvene učitelje, in sicer zaradi del, ki sta jih napisala

- karmeličanski ideal je skozi stoletja doživel v duhu razvoja človeštva veliko sprememb, a je ostal zvest temelju, ki ga izražajo Konstitucije in ki je: kontemplativni in apostolski

Karmel v Sloveniji

- že v 17. stol. so patri karmeličani delovali na slovenskih tleh, ko je dal leta 1623 grof Thurn na Kostanjevici pri Novi Gorici sezidati majhno cerkvico v čast Materi Božji, kmalu pa še samostan, ki so ga pod upravo prevzeli leta 1650 karmeličani in v njem složno živeli nemški, italijanski in slovenski patri

- leta 1785 so bili zaradi jožefinskih reform izgnani in samo vztrajne prošnje grofa Thurna so dosegle, da niso porušili tudi samostana, ki stoji še danes in ga upravljajo patri frančiškani

- 12. junija 1889 je prišlo v Slovenijo, na Selo (danes Ljubljana Moste), prvih šest karmeličank, in sicer iz karmela na Dunaju in v Gradcu; do konca druge svetovne vojne so na Selu opravljale svoje poslanstvo, potem so na praznik sv. Terezije Ávilske leta 1948 samostan zaplenili, sestre pa na praznik sv. Male Terezije istega leta iz samostana izgnali; samostan so deloma porušili, deloma spremenili v stanovanjsko hišo; cerkev, ki je bila ena najlepših v Ljubljani, je nekaj časa še služila svojemu namenu, potem so tudi to porušili; mlajše od izgnanih sester so si poiskale zaposlitev, starejše so se zatekle v avstrijske karmele, zlasti na Dunaj in v Linz, v upanju, da je izgnanstvo le začasno

- 20. julija 1967 so se smele prve tri sestre vrniti, in sicer v zapuščeno gospodarsko poslopje v Mengšu

- začele so z obnovo slovenskega karmela in so hkrati vztrajno iskale možnost za zidavo novega samostana

- leta 1986, po skoraj dvajsetih letih, so se karmeličanke preselile v nov samostan v Soro, ki je posvečen sv. Jožefu in Marijinemu brezmadežnemu srcu

Karmel danes (v številkah)

- v skupnosti v Sori trenutno živi 17 sester

- celoten Red šteje danes približno 11.500 redovnic in 4.000 patrov