Skupnost

- kaj bi pomenile kreposti, molitev, če ne bi imeli ljubezni? Sveti Pavel zapiše: »Če ste vstali s Kristusom, iščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus. /.../ Kot Božji izvoljenci, sveti in ljubljeni, si torej oblecite čim globlje usmiljenje, dobrotljivost, ponižnost, krotkost, potrpežljivost. Prenašajte drug drugega in odpuščajte drug drugemu, kakor je Gospod odpustil vam. Nad vsem tem pa naj bo ljubezen, ki je vez popolnosti.« (Kol 3,1;12-14)

- sv. Terezija je razvila pedagogiko rasti popolne ljubezni; učila je: naj si bodo vse sestre med seboj prijateljice; da je pravo prijateljstvo utemeljeno na resnici, hvaležnosti in duhu odpuščanja; da se ljubezen vedno preverja v skupnosti, kjer je veliko priložnosti za potrpljenje, razumevanje, sprejemanje različnosti, prenašanje slabotnejših; da se tako rodi pristno veselje in izkustvo božjega

Molitev in življenje

-  če oseba in skupnost nimata možnosti za molk, samoto in odmaknjenost, je težko noč in dan ohranjati prijateljski odnos z Gospodom ter biti pozoren na njegov glas, ki je kot rahli šepet; molk in tišina nam omogočata zbranost in sta v karmelu spoštovana od večerne sklepne molitve do jutranjih hvalnic, čez dan pa se ogibamo odvečnemu govorjenju in si tako v spoštovanju dajemo možnost, da ostajamo zbrane in pozorne na Gospodov glas

Pogoji za kontemplativno življenje

- samota je v puščavniškem karmelskem načinu življenja tesno povezana z molitvijo, zato jo živimo v strogi klavzuri in ločenih celicah, ki omogočajo fizično samoto, pomagajo pa nam tudi na poti k duhovni samoti, katere središče je Kristusova prisotnost,Očetova Beseda; živimo življenje, ki je s Kristusom skrito v Bogu

Pomen klavzure

- odmaknjenost in klavzura pomenita fizično ločitev od sveta, kar pomaga na poti do notranje svobode, če želimo živeti v soglasju z Bogom na kontemplativen način: odmaknjenost in klavzura nista cilj, ampak sredstvo za doseganje cilja

- klavzura, ki veže karmeličanke in zajema samostan in vrt, obdan z zidom, se imenuje papeška klavzura in pomeni, da v prostore znotraj klavzure ne morejo vstopati obiskovalci ali domači ali kdo drug, razen v primeru bolezni in nujnih hišnih opravil

- ločenost od sveta ni samo simbolična, ampak je oprijemljiva: obiskovalci vstopajo na primer v prostore, ki so namenjeni obiskom in se imenujejo govorilnice, v njih je odmaknjenost in ločenost od sveta nakazana z mrežo

- klavzura ponazarja tako tisto najbolj skrito kamrico srca, kamor ima dostop samo Bog, in nam pomeni korenit odgovor na povabilo, da bi bile vedno – noč in dan – z Gospodom: tu smo na poseben način pridružene Kristusu, »ki je bil pokoren do smrti, smrti na križu« - in tako izničen

- če se fizično zdi klavzura kot zelo majhen svet, je to prostor, kjer se razširi srce tistih, ki so poklicani vanjo, da bi mogli tako z Gospodovimi rokami objeti ves svet

- nečemu se odpovedati prostovoljno in svobodno zveni človeku današnjega časa precej tuje, sv. Terezija Ávilska pa je kot temeljno vodilo v hoji za Kristusom in kot trden temelj za zdravo molitveno življenje predlagala askezo, ki je v uboštvu, medsebojni ljubezni, ponižnosti in odpovedi – vse do križa: to so tudi osnovne evangeljske vrednote v redovnem življenju karmeličanov, v duhu Kristusovih besed: »Kdor ne nosi svojega križa in ne hodi za menoj, ne more biti moj učenec«

Osmisliti trpljenje, križ

- bližje kot beseda križ je današnjemu človeku beseda kriza, ki označuje podobno resničnost: vsak križ, vsaka kriza, vsaka temna noč je klic k novemu življenju in tako skozi krize raste človeško in duhovno življenje; a človekovo trpljenje – prav vsako - lahko dobi svoj globok smisel in pomen samo v povezanosti z Bogom, v premišljevanju in sprejemanju skrivnosti velikonočne razsežnosti življenja, od velikega petka do vstajenjskega jutra; to je temeljni poklic vsake karmeličanke

Ponižnost je temelj odnosa z Bogom in bližnjim

- tudi ponižnost je ušesom sodobnega človeka tuja ali je njen pomen izmaličen, pa vendar je prav ponižnost preizkusni kamen pristnosti molitve, ki rojeva vse kreposti

- sv. Terezija vzpodbuja, naj bi se kreposti živele preko najbolj preprostega izpolnjevanja vsakdanjih krščanskih dolžnosti in zapiše v Notranjem gradu: »Ne zidajmo stolpov brez temeljev. Vsa stavba duhovnega življenja sloni namreč na temeljih ponižnosti. Če ti temelji niso zanesljivi, Gospod na njih ne bo zidal posebno visoko … Dvignite oči h Križanemu in vse vam bo postalo lahko.«