Na posebno posvetitev Mariji spominja karmelski škapulir. To znamenje je karmelski red sprejel z odobritvijo Cerkve kot zunanji izraz ljubezni do Marije, otroškega zaupanja do nje in kot dolžnost posnemanja njenih kreposti. Beseda "škapulir" prihaja od oblačila, ki so si ga redovniki nadevali pri rokodelski dejavnosti. Sčasoma je navada nošenja škapulirja dobila simbolen pomen. Oblačilo naj bi označevalo Jezusovega učenca, ki nosi svoj vsakdanji križ. V karmelskem redu je škapulir pričel simbolizirati posebno privrženost Mariji, Materi našega Gospoda. Pomenil je zaupanje v njeno materinsko varstvo, kakor tudi željo, da bi posnemali njeno življenje, predano Kristusu in soljudem. Tako je škapulir postal marijansko znamenje.

Zgodovinski viri poročajo o nemajhni stiski, ki so jo doživljali puščavniki z gore Karmel ob preselitvi na Zahod. Tedanji vrhovni predstojnik reda sv. Simon Stock se je s posebnim zaupanjem zatekel po pomoč k Božji Materi. V videnju 16. julija l. 1251 mu je Marija z Jezusom v naročju izročila škapulir reda in rekla: "Glej posebno pravico, ki jo dajem tebi in vsem otrokom Karmela! Kdor koli (pobožno) umre, oblečen v to oblačilo, bo zveličan." Imamo tudi pričevanja o tem, da se je Marija prikazala papežu Janezu XXII. in mu razkrila tako imenovani "sobotni privilegij". 3. marca 1322 je izdal dokument z naslovom Bula sabatina, v katerem je zapisano, da bo Devica Marija že na soboto po smrti rešila iz vic duše tistih, ki so vredno nosili karmelski škapulir.

Pričevanja o marijanski pobožnosti v karmelskih bratovščinah so številna že od 14. stoletja dalje. Še preden je sv. Ludvik Marija Grignon de Montfort (+1716) napisal svoje temeljito delo o pravi pobožnosti do Device Marije, so v karmelskem redu že učili in gojili popolno posvetitev brezmadežni Materi učlovečene Božje Modrosti. To bogato, na Marijo usmerjeno življenje, ki najdeva svoj izraz v zaupljivi molitvi, prekipevajočem hvaljenju in vestnem posnemanju, daje razumeti, da je najpristnejša oblika češčenja preblažene Device – izražena v skromnem znamenju škapulirja – posvetitev njenemu brezmadežnemu Srcu.[1] V srcu se namreč poraja rastoča povezanost in zaupnost z blaženo Devico "kot nov način življenja z Bogom in želja že tukaj na zemlji nadaljevati ljubezen njenega Sina Jezusa do njegove matere Marije"[2]. To nas prestavi – z besedami bl. karmeličana in mučenca Tita Brandsma – v globoko občuteno sozvočje z Marijo, Theotokos (Bogorodico), ko postanemo – kakor ona – posredovalci Božjega življenja: "Tudi nam pošilja Gospod svojega angela … Tudi mi moramo Boga spočeti v svojih srcih, ga v svojih srcih nositi, ga v nas hraniti in dati, da dorašča, da bi ga mi rodili in bi kot Bog-z-nami, kot Emanuel, živel z nami."[3]

            Ta bogata marijanska dediščina Karmela je po širitvi škapulirske pobožnosti sčasoma postala zaklad vse Cerkve. Zaradi svoje preprostosti, svoje antropološke vrednosti in svojega odnosa do Marijinega pomena za Cerkev in človeštvo je to obliko pobožnosti Božje ljudstvo rade volje in na veliko sprejelo, tako da je bila nazadnje s praznikom 16. julija sprejeta v liturgični koledar vse Cerkve.

V našem času se je ta pobožnost na novo razcvetela. Morda je razlog tudi ta, da se škapulirska pobožnost ujema z velikima Marijinima prikazovanjima v Lurdu in v Fatimi. Prvo se je končalo na večer praznika Karmelske Matere Božje 16. julija 1858, drugo pa 13. oktobra 1917,[4] ko se je Mati Božja nazadnje prikazala oblečena v karmelski habit. Tako v Lurdu kakor v Fatimi nas Marijin glas kliče k molitvi. Temu se pridružuje tudi povabilo svetega očeta Janeza Pavla II., ko je ob 750. obletnici izročitve škapulirja leta 2001 izdal posebno okrožnico, kjer je med drugim zapisal svoje pričevanje: "Od najzgodnejših dni sem nosil okrog vratu škapulir naše Gospe in se zaupno zatekal pod plašč Device Marije, Jezusove Matere.[5] Iz ljubezni do nje, katere varstvo stalno čutim, želim, da bi to marijansko leto vsem sestram in bratom karmela in vsem pobožnim vernikom, ki jo otroško častijo, pomagalo rasti v ljubezni do nje in bi v svetu širilo navzočnost te žene molka in molitve, ki jo kličemo kot Mater usmiljenja ter kot Mater upanja in milosti."[6]

Kakor redovna obleka karmeličanov je tudi škapulir rjave barve. To sta dva kvadratna kosa blaga – eden je okrašen s podobo Karmelske Matere božje, drugi s podobo presvetega Srca Jezusovega, med seboj pa sta povezana z dvema trakovoma. Škapulir je v svojem bistvu "habit"[7]. Kdor ga sprejme, je včlanjen ali pridružen karmelskemu redu, ki se je v blagor Cerkve posvetil Marijini službi.[8] Kdor si nadene škapulir, je potemtakem voden v deželo Karmela, da bi "užival njegove sadove in dobrine"[9]. V vsakdanjem prizadevanju za to, da bi si notranje nadel Jezusa Kristusa ter ga kot živega izpričeval v blagor Cerkve in vsega človeštva, izkuša nežno materinsko Marijino navzočnost.[10] Tako torej obstajata dve resnici, ki ju živo kliče v spomin znamenje škapulirja: na eni strani stalno varstvo preblažene Device – pa ne le na naši življenjski poti,  marveč tudi pri prehodu v polnost večne slave –, na drugi strani zavest, da se češčenje Device Marije ne sme omejevati na molitve in vaje njej v čast v raznih življenjskih okoliščinah, marveč mora postati "habitus", torej stalna naravnanost osebnega krščanskega življenja, ki ima svojo podlago v pogostnem prejemanju zakramentov in izvrševanju duhovnih in telesnih del usmiljenja. Na ta način postane škapulir znamenje "zaveze" in medsebojne povezanosti Marije z verniki.

 
Nekaj praktičnih določil

Škapulir blagoslovi duhovnik (navadno karmeličan) ali diakon, nadene pa ga lahko tudi druga pooblaščena oseba. Za blagoslovitev in podelitev je treba uporabiti karmelski škapulir v njegovi tradicionalni obliki. Kasneje se lahko nadomesti s svetinjico, ki ima – kakor škapulir – na eni strani upodobljeno Karmelsko Mater Božjo, na drugi pa Srce Jezusovo.

Kdor nosi škapulir, je dolžan živeti po evangeliju, prejemati zakramente in prav posebno častiti presveto Devico. To naj se kaže vsaj v tem, da vsak dan zmoli tri zdravamarije. Ob sobotah se priporoča molitev Pozdravljena Kraljica (Salve Regina), kakor je navada v karmelu.

Karmelski škapulir pa ne smemo razumeti kot čarobno (magično) sredstvo ali samodejno zagotovilo zveličanja, ki daje spregled od zahtev krščanskega življenja. Nasprotno: ponazarja dolžnost, da hodimo za Jezusom po zgledu Marije, ki je popoln vzor Kristusovega učenca. Marija nas uči odprtosti za Boga in njegovo voljo, poslušati in premišljevati Božjo besedo (prim. Lk 2,19; 10,39) ter vanjo verovati vse do nespameti križa (prim. Jn 19,25). Uči nas nenehno moliti in odkrivati Boga v vseh okoliščinah našega življenja, biti blizu ljudem v njihovih skrbeh in z njimi čutiti.

 Škapulir je nenazadnje znamenje vere v večno življenje z Bogom, kar upamo doseči v Marijinem varstvu in po njeni priprošnji. Pridružuje veliki karmelski družini in predočuje zglede karmelskih svetnikov. Škapulir sta nosila sv. Terezija Avilska in sv. Janez od Križa. Nosili sta ga sv. Terezija Deteta Jezusa in velika filozofinja, karmeličanka in mučenka sv. Edith Stein. Razen karmelskih svetnikov so nosili rjavi škapulir karmelske Matere Božje tudi mnogi drugi.[11] Na tisoče karmeličanov, karmeličank, tretjerednikov, duhovnikov in laikov si je skozi stoletja v ponižni zvestobi izročilu nadelo znamenje škapulirja in pod varstvom Božje Matere stopalo po poti svetosti. Tisti, ki nosijo škapulir, s tem izražajo, da sami sebi ne zadostujejo, marveč potrebujejo Božjo pomoč, ki si jo izprošajo po Mariji. Škapulir kaže na to, da smo Marijini sinovi in hčere, bratje in sestre ter da se želimo odevati z njenimi krepostmi, s kontemplativnim duhom in čistostjo njenega Srca.

[11] Med njimi so najbolj znani: sv. Robert Bellarmino DJ - kardinal in cerkveni učitelj, sv. Peter Klaver DJ, misijonar, ki je podeljeval škapulir že kar novokrščencem, bl. Klavdij de la Colombiere DJ, duh. voditelj sv. M. M. Alacoque (Paray-le-Monial), sv. Alfonz Marija Liguorij, ustanovitelj redemptoristov, sv. Vincencij Pallotti, ustanovitelj palotincev (družba katoliškega apostolata), Sv. Janez Marija Vianney, sv. Bernardka Soubirous, sv. Janez Bosco (ustanovitelj salezijancev), sv. papež Pij X., papež Benedikt XV., sv. Frančiška Cabrini, ustanoviteljica misijonskih sester presv. Srca Jezusovega, sv. Maksimiljan Kolbe, sv. Josemaría Escrivá .