sv. Terezija Margareta  od Presvetega srca Jezusovega (Redi)

1747–1770, karmeličanka

- Terezija, nenavadno obdarjena in hkrati preprosta oseba, je rojena 15. julija 1747 v Arezzu, v plemeniti družini Redi; od sedmega leta naprej - od prve spovedi - v vsem ravna iz čistih verskih nagibov; njen oče, navzoč pri hčerini beatifikaciji in predstavljen kot »vitez z globoko, edinstveno vero ter plemenitimi krepostmi«, odločilno vpliva na mlado dekletce in njegov nauk pušča v njenem srcu globoke sledove; ob njem in ob pomoči drugih duhovnih voditeljev raste v jasni, čisti veri, tako da v vsem vidi Boga in živi v nadnaravnem svetu povsem naravno

- odkrije lastno duhovno pot in goji posebno pobožnost do Srca Jezusovega, nasprotno splošni janzenistični zmoti, ki se tedaj širi po Toskani; vdano časti Devico Marijo, ki ji je v njenem devištvu zgled in zavetnica; njeno življenje je kratko in je nenehno dviganje nedolžnega srca k Bogu; njena čista duša stremi po Bogu, ker je prepričana, da se more samo v njem odpočiti; z radostjo daruje Bogu vse, kar spozna za njegovo voljo

- ob vstopu k bosonogim karmeličankam 1. septembra 1764 v Firencah izjavi, da se hoče "udeležiti tekmovanja v tem, kdo najbolj ljubi Gospoda in mu najbolje služi"; iskrivost in čistost njenega duha se skladata z globoko ponižnostjo; njena predanost bližnjim raste skladno z ljubeznijo do Boga; prizadeva si ljubiti vse sestre in biti služabnica vseh: »Če v redu ne bi bilo nič drugega kakor stalna priložnost za vajo v medsebojni ljubezni, bi se že zaradi tega tisočkrat odločila zanj.«; požrtvovalno streže bolnicam in jim vliva duhovno tolažbo; v njej prepoznavajo angela ljubezni

- v velikem zaupanju v vsakem položaju ostane notranje mirna, s tem pa je opora sestram; ko izgubijo dragega in odličnega duhovnega voditelja, jih tolaži: »V rokah ljubega Boga smo, Očeta vse tolažbe. Vse, kar dopusti, je v naše dobro. Njemu zaupajmo popolnoma. Samo eno imejmo v mislih: On, ki je rajnemu dal toliko dobrih lastnosti, jih bo dal tudi njegovemu nasledniku. Toliko bo dal, kolikor mu bomo zaupale. Verujte mi: ne redovni duh in ne redovna disciplina ne bo utrpela škode.«

- po slovesnih zaobljubah želi, da se njeno srce loči od vsega in da pripada samo Bogu; očetu, s katerim jo veže najprisrčnejši odnos, piše, naj se odtlej srečujeta le še v Njem, znotraj božanskega srca, ki jo je naučilo ljubiti

- kot prava hči svete Matere Terezije in sv. Janeza od Križa doživlja v duši pred koncem svojega življenja »mistično trpljenje ter sije kakor živa podoba svojega križanega Gospoda«; njeno nepotešljivo hrepenenje po vse večji ljubezni do Boga ji povzroča pravo mučeništvo: zdi se ji, kakor da Boga sploh ne ljubi več, kar je izkušnja temne noči - a v takem stanju pridobiva kot čista in velikodušna duša sebi in drugim največje darove odrešenja; svojo notranjo naravnanost v tem zadnjem obdobju strne v naslednji sklep: »Da, moj Bog, samo eno še hočem: postati popolnoma podobna tebi. Ker je bilo tvoje življenje skrito v ponižnosti, ljubezni in žrtvi, naj bo odslej táko tudi moje. Zato se bom zdaj za vedno zaprla v tvoje ljubeznivo Srce kakor v puščavo, da bom tam v tebi, s teboj in zate živela skrito življenje ljubezni in žrtve. Saj veš, da ne želim ničesar drugega kakor biti žgalna daritev tvojega presvetega Srca, ki se popolnoma použiva v ognju tvoje svete ljubezni.«

- doseže tisto svobodo duha, po kateri hrepeni, vse dokler se v popolni svobodi blažene večnosti ob smrtni uri 7. marca 1770 ne zedini z Njim

- papež Pij XI. jo razglasi za blaženo 9. julija 1929 in za svetnico 13. marca 1934

- goduje na svoj vstopni dan, 1. septembra