sv. Terezija Deteta Jezusa in Presvetega obličja

1873–1897, karmeličanka, sozavetnica misijonov in Francije, cerkvena učiteljica

- sv. Janez Pavel II. je mlado karmeličanko, napolnjeno z Božjo ljubeznijo, ki se ji je popolnoma predala, opisal kot osebo, »ki je znala izkazati ljubezen do bližnjega v navadnih stvareh vsakdanjega življenja; ki je posnemala Jezusa, ko je sedela ob mizi skupaj z grešniki, njegovimi brati in sestrami, da bi ti postali očiščeni po ljubezni, saj je bila njena goreča želja videti vsakogar razsvetljenega z lučjo vere; ki je odkrila, da je njen poklic biti ljubezen v srcu Cerkve; ki je stopala po »mali poti« otroka in z drznim zaupanjem našla svoje zavetje v Bogu«; papež jo je imenoval »karmeličanka in apostol, učiteljica duhovne modrosti za številne posvečene in laiške osebe ter zavetnica misijonov« in zatrdil, da njen nauk zasluži eno izmed najvidnejših mest v Cerkvi in da je ta mlada svetnica tako zelo primerna za mlade našega časa, saj prinaša sporočilo, ki je posebej primerno zanje: »Terezija mlade vodi naproti krščanski zrelosti, ko jih kliče k brezmejni velikodušnosti in jih vabi v srce Cerkve, da bi bili apostoli in žive priče Kristusove ljubezni«

- rodi se kot Marija Terezija Frančiška 2. januarja 1873 v mestu Alençon, Francija, kot deveti otrok precej premožnih zakoncev Ludvika Martina (urar in draguljar) in Marije Guérin (izdelovalka čipk); zgodnja smrt štirih otrok je tudi za močno in živo vero zakoncev huda preizkušnja; njunih pet preživelih hčera odide v samostan (štiri v karmel in ena v red Marijinega obiskanja)

- ko je slabotna najmlajša Terezija stara štiri leta, ji umre mama; na njeno sončno otroštvo pade prva senca; oče se leta 1877 s hčerami preseli v Lisieux, kjer srečno živijo v duhu molitve, kreposti in pristne ljubezni; zelo tankovestna Terezija hodi s sestro Celino v šolo k benediktinkam

- po odhodu ljubljene sestre Pavline v karmel Terezija nenavadno nevarno zboli in o tem pozneje zapiše: »Mala cvetka je venela, kot da se je za vedno posušila. A ob njej je bilo sonce – to sonce je bil čudodelni Marijin kip in očarljiv smehljaj preblažene Device«, ki jo ozdravi; globoko se ji vtisne v srce dan prvega sv. obhajila (8. maj 1884) in dan sv. birme; žalost pa jo ponovno napolni, ko tudi sestra Marija vstopi v karmel - a sedaj se v njej že rojeva želja, da se sama pridruži sestrama: ko moli za spreobrnitev na smrt obsojenega morilca Pranzinija in je njena molitev uslišana, začne v njej rasti neustavljivo hrepenenje, da bi reševala duše; ko je stara 16 let, se ji 9. maja 1888 njena goreča želja izpolni, saj dobi dovoljenje škofa in prednice za vstop

- Terezija vstopi "brez iluzij, samo zato, da bo reševala duše in predvsem molila za duhovnike"; priložnosti za darovanje je v samostanu za slabotno dekletce več kot dovolj; čas za redovne zaobljube ji podaljšajo; dve leti po vstopu jo prizadene novica, da se je očetu zaradi kapi omračil um; po njegovi smrti 1894 in po mnogih težavah tudi Terezijina sestra Celina, ki je prej skrbela za očeta, vstopi v karmel; predstojnica je tedaj najstarejša od sester Martin, mati Agneza Jezusova, ki Terezijo določi za pomočnico učiteljice novink: iz tega obdobja je ohranjenih nekaj Terezijinih pesmi in dragoceni napotki za vzgojo, ki so jih zapisale njene novinke

- v januarju 1895 začne Terezija na ukaz predstojnice, matere Agneze, pisati svoje spomine iz otroških let in 20. januarja 1896 že izroči prednici rokopis zapiskov, ki so ohranjeni kot prvi del Avtobiografskih spisov ali Povesti duše (kasneje je temu dodano še pismo sestri Mariji Presvetega Srca, njeni najstarejši rodni sestri, napisano med 13. in 16. septembrom 1896, in nadaljevanje spominov na otroštvo ter opis življenja v skupnosti karmeličank, napisan v juniju 1897 za mater Marijo Gonzago, ki tedaj ponovno postane prednica; ti spisi so bili 40 let po Terezijini smrti prevedeni že v 38 jezikov in so tudi v slovenščini doživeli več izdaj)

- v noči pred velikim petkom 1896 Terezija doživi prvi napad kašlja, pri katerem bruha kri; kmalu jo začnejo obhajati hude skušnjave proti veri in upanju: "To že ni več samo koprena, ampak stena, ki se dviga do neba in mi nebesa popolnoma zakriva." ; prednica zbira in zapisuje od 6. aprila 1896 naprej Terezijine besede in stavke, ki izidejo leta 1926 pod naslovom Novissima verba (Zadnji pogovori) in nam Terezijo predstavijo v vsej pristnosti – tako v resni in globoki izkušnji najčistejšega trpljenja kakor v njeni mladostni razigranosti, ki spet in spet privre na dan in je vsa poduhovljena

- 19. avgusta prejme zadnje sv. obhajilo, zaradi slabosti ga od tedaj naprej ne more več - do 30. septembra, ko dobojuje po večernicah svoj smrtni boj z besedami: "Moj Bog, ljubim te.”

- za blaženo je razglašena že leta 1923, za svetnico jo razglasi Pij XI. 17. maja 1925 in jo imenuje skupaj s sv. Frančiškom Ksaverjem tudi za zavetnico misijonov, 19. oktobra 1997, na misijonsko nedeljo, jo bl. Janez Pavel II. razglasi še za cerkveno učiteljico, njena starša pa sta na misijonsko nedeljo 19. oktobra 2008 tudi razglašena za blažena

- njen god obhajamo 1. oktobra

- ob branju spisov sv. Terezije Deteta Jezusa začutimo čudovito harmonijo njene poklicanosti in spoznamo, da je zaradi Duha, ki jo je napolnjeval, pristna hči sv. Terezije Ávilske in sv. Janeza od Križa; sv. Duh jo je vpeljal v umevanje usmiljene Božje ljubezni, ki se ji je zavestno darovala na praznik Svete Trojice, 9. junija 1895: doumela je, da je Bog ljubezen, ki se razodeva ubogim in ponižnim, da nas vabi k življenju zaupnega odnosa z njim samim, z nami in z bližnjimi, da nas vabi, naj po Sinovem – Kristusovem  - zgledu služimo bratom in sestram in smo pričevalci vesele novice ter njeni oznanjevalci

- Terezija je učiteljica notranje celovitosti in pristne izkušnje Boga, ki se razodeva v občestvu in služenju, uči nas prihajati v živ stik z Božjo besedo, kar je njen življenjski temelj, kakor je razvidno iz Avtobiografskih spisov

- izrazita je tudi Terezijina cerkvenostna, skupnostna naravnanost, saj vse – tudi najneznatnejše darove, ki jih prejema - sproščeno in svobodno izroča v službo skupnosti in vsa živi s Cerkvijo in za Cerkev, v kateri želi zaobjeti vse mogoče poklice, oznanjati evangelij v najbolj oddaljenih kotičkih zemlje … in nazadnje ob premišljevanju 12. in 13. poglavja Prvega pisma Korinčanom odkrije svoj poklic in poslanstvo v Cerkvi: "Moj poklic je ljubezen! V srcu Cerkve, moje matere, želim biti ljubezen."

- za »malo Terezijo« je pot svetosti pot v globine zavedanja človeške krhkosti, majhnosti, nemoči, grešnosti, pot do »ničte« točke noči in groba, kjer nas lahko pobere in dvigne samo Gospodovo neizmerno usmiljenje

- to je tudi njeno sporočilo za krščansko duhovnost tretjega tisočletja

- nekatere knjige sv. Terezije Deteta Jezusa in o njej, ki so bile izdane v slovenščini: