sv. Terezija Avilska/Velika/Jezusova

1515-1582, devica, cerkvena učiteljica in mati prenovljenega karmela

- rojena 28. marca 1515 v Ávili (Španija)

- oče Alonso Sánchez de Cepeda se po smrti prve žene poroči s štirinajstletno Beatriz de Ahumada, ki postane Terezijina mati

- med enajstimi otroki v družini je Terezija ljubljena in občudovana zaradi vsestranske obdarjenosti; vzgajajo jo z odločno roko in razumevajočim srcem

- že kot otroku se ji v srce globoko vtisne beseda »večno, večno, večno«, ki si jo ponavlja in v njej okuša blaženost večnosti na onem svetu

- izredno je bistroumna in vsaki stvari želi priti do dna

- pri 12 letih ji umre mati, zanjo skrbi nato starejša sestra Marija, ki se po poroki odseli - ravno v času, ko Terezija vstopa v obdobje najstništva

- oče se odloči, da vzgojo svoje ljubljenke zaupa sestram avguštinkam v Ávili, kjer Terezija preživi dve leti

- v tem času v njej dozori želja po redovniškem poklicu in odloči se za karmel Učlovečenja v Ávili, kjer je že ena od njenih sorodnic in prijateljic

- oče sprva njeni odločitvi nasprotuje, zato Terezija pri dvajsetih letih na skrivaj pobegne od doma, 2. novembra 1535 (gl. njeno knjigo Lastni življenjepis)

- pri dvaindvajsetih letih naredi slovesne redovne zaobljube, kmalu za tem pa tako resno zboli, da imajo na samostanskem vrtu zanjo že izkopan grob

- po telesnem trpljenju, ki se konča na priprošnjo sv. Jožefu (gl. Lastni življenjepis), nastopi čas notranjih bojev in očiščevanja

- pomoč najde v spisih frančiškana Francisca de Osune (npr. Tretji abecednik), ki zelo zaznamujejo njeno duhovnost

- resne zavzetosti za poglobljeno redovno življenje Terezija še vedno ne čuti, dokler se vse ne spremeni v postnem času leta 1554, ko se ob branju Izpovedi sv. Avguština in ob soočenju s podobo trpečega Kristusa notranje spreobrne

- duhovni razvoj jo privede do prepričanja, da je potrebno živeti prvotna karmeličanska pravila v vsej njihovi strogosti, kar uveljavi v samostanu sv. Jožefa v Ávili, ki ga ona sama ustanovi; gorečnost prvih »bosonogih« karmeličank in številni poklici, ki prihajajo v prenovljeno skupnost, dajejo Tereziji slutiti, da ima Bog z njo večje načrte

- z dovoljenjem generalnega priorja karmeličanskega reda ustanovi od leta 1567 do svoje smrti leta 1582 še šestnajst samostanov po Španiji; ko spozna, kako velika duhovna korist je za sestre, da jih vodijo redovniki, ki živijo iz istega duha in po istih pravilih, z dovoljenjem vodstva karmeličanskega reda ustanovi še dva samostana »bosonogih« karmeličanov ter pomaga pri ustanavljanju naslednjih samostanov (eden prvih patrov, ki se navduši za Terezijino prenovo, je sv. Janez od Križa)

- svoj zadnji samostan zgradi v Burgosu, namenjena je ustanoviti še samostan v Madridu, a se na poti proti Ávili ustavi v Alba de Tormes že zelo bolna; v slabem zdravstvenem stanju prosi za spovednika in za sveto popotnico; po obhajilu se ne neha zahvaljevati: "Gospod, jaz sem hči Cerkve in umiram v njej." ter nadaljuje: "Moj Ženin in Gospod, zaželena ura je prišla. Čas je, da se vidiva, moj Ljubljeni, moj Gospod. Čas je, da se odpravim na pot. Pojdimo, ura je …"; izčrpana od naporov odide v ljubljeno večnost 4. oktobra 1582

- papež Pavel V. jo leta 1614 prišteje med blažene, Gregor XV. pa leta 1622 med svetnike

- to, da jo leta 1970 papež Pavel VI. razglasi kot prvo ženo za cerkveno učiteljico, kaže na izredno kakovost in vedno aktualno vrednost njene duhovnosti; Terezija, nenavadna žena, se je povzpela do izjemnih višin krščanske popolnosti in mističnega združenja z Bogom, prišla je do neposrednega izkustva Boga, do razodetja Svete Trojice, Boga v treh osebah

- vse to je tako razširilo njeno srce, da se je Bogu popolnoma predala in mu služila v dosledni zvestobi

- njena zamaknjenja so bila pogosta, četudi si jih Terezija nikdar ni želela; včasih ji je zadostovalo že samo to, da je slišala govoriti o Bogu ali da je videla sliko Jezusovega trpljenja, pa je bila dolgo zamaknjena – a se je takoj zatem odpravila na delo: ustanavljala je samostane, pisala pisma, opravljala vsakdanja opravila; vselej tam, kjer je najbolje služila Bogu in Cerkvi; Jezusu Kristusu ni mogla odreči ničesar, ker je bila vsa njegova

- posebnost Terezijine mistike je trezna razsodnost ter odkritosrčna resnicoljubnost, s katero poroča o svojih mističnih doživetjih: papež Pij X. jo upravičeno imenuje "mojster psihologije mistike"; pred njo nihče ni mističnih doživetij in izkustev tako natančno opredelil kot ona in tudi za njo nihče ni mogel njenim opazovanjem dodati nič novega; s svojim učencem in sodelavcem Janezom od Križa si v mistični teologiji delita najvišjo avtoriteto

- kakor je Terezijina bogata osebnost očarala njene sodobnike, tako danes očara vse, tudi neverne, ki jo spoznavajo po njenih spisih, razpravah in pismih; ta imajo v zgodovini španske književnosti posebno mesto med najodličnejšimi

- posodobljeni prevodi njenih glavnih del so na voljo tudi v slovenščini:

- Terezija izhaja iz dogmatične, moralne in disciplinske prenove, ki jo je uveljavil tridentinski koncil po protestantskem razkolu v 16. stoletju; njena izvirna značilnost in dar ter doprinos Cerkvi pa je prebuditev notranje vernosti, ki temelji na evangeliju in osebnem izkustvu Boga; Terezija želi privesti človeka do polnega življenja; pri njej ni nikakršne želje po smrti, nikakršne želje po medlem življenju, temveč želja po močnejšem, globljem, intenzivnejšem bivanju; Terezija hoče biti žareče bivanje v vsej svoji moči

- prenova karmela, ki jo je izvedla leta 1562, ji je v zgodovini Cerkve zagotovila posebno mesto: karmelski red jo časti kot svojo mater in skupaj z vesoljno Cerkvijo obhaja njen god 15. oktobra