sv. Marija Magdalena od sv. Duha (de'Pazzi)

1566–1607, karmeličanka

- italijanska družina de' Pazzi se uvršča med najstarejše plemiške rodbine Firenc in v njej se 2. aprila 1566 rodi Katarina (Marija Magdalena); deležna je globoke krščanske vzgoje in je že kot otrok zelo pobožna ter obdarjena s posebnimi milostmi: vztraja v molitvi, čeprav ne najde tolažbe; jezuit, ki duhovno skrbi za njeno družino, ji dá za premišljevanje knjigo o Jezusovem trpljenju; prvo sveto obhajilo prejme z desetimi leti in nekaj tednov za tem naredi zaobljubo devištva ter se vadi v najrazličnejših odpovedih

- šestnajstletna je pripravljena za prvi življenjski boj: odločno odkloni vse predloge za možitev in si od staršev izprosi blagoslov za vstop h karmeličankam v samostan sv. Marije Angelov v Firencah, kamor jo sprejmejo 2. decembra 1582

- ve, da bo tam lahko šla vsak dan k obhajilu, kar je za tisti čas nekaj nenavadnega; od prvega dne se v novem okolju počuti kot doma in presrečna že čez dva meseca prejme revno redovno obleko ter novo ime - Marija Magdalena

- redovne obljube napravi predčasno, 27. maja 1584, ker hudo zboli in se bojijo za njeno življenje; zapiše: »Jezus me je povsem združil s seboj in me sprejel v svoje varstvo.« - to je šele začetek mističnih doživetij, ki se potem v različnih oblikah pojavljajo dvajset let, vse do smrti; kolikor more, živi povsem preprosto življenje v izjemni skromnosti, ponižnosti in strogi pokori; v dolgotrajni izkušnji (pet let) notranje teme, suhote in velikih skušnjav vztrajno napreduje v krepostih; ker zamaknjenja vzbujajo v skupnosti pozornost, ji je zelo težko; redovno predstojništvo ji ukaže, da o svojih doživetjih poroča, sosestram pa, da natančno zapišejo vse, kar jo slišijo govoriti med zamaknjenji

- boli jo, da Božja ljubezen ni ljubljena: »Najraje bi vse stvarstvo pozvala k ljubezni do Boga, ki je ljubezen sama. Toda ta ljubezen ni ljubljena.«; videnja ima tudi glede konkretnega stanja v Cerkvi: roti najvišje cerkvene predstavnike, naj zaradi Kristusa napnejo vse sile za prenovo Cerkve v duhu tridentinskega koncila

- redovnice se takšne drznosti prestrašijo in zapisov ne posredujejo naprej ter začnejo nanjo gledati nezaupljivo; to je ne bega in ne greni, še z večjo vnemo jim služi v veliki ponižnosti in jim postane voditeljica k popolnosti

- med 1602 in 1603 se začnejo oglašati znanilci njene smrtne bolezni: velika vročina, bljuvanje krvi; ko je leta 1604 izvoljena za namestnico predstojnice, službe ne more opravljati, saj ne more več vstati s postelje; njeni udje so kakor z natezalnice, kosti ji na več mestih predirajo kožo, sčasoma postane njeno telo ena sama rana; kljub nečloveškim mukam ji na obrazu odseva globok mir; tri leta traja agonija, nerazumljiva zdravnikom, ki jo ima sama Marija Magdalena za posebno naklonjenost iz nebes, kar razodevajo tudi njene besede: »V raju ne bom mogla več trpeti iz ljubezni do Boga, zato ne bi rada še umrla.«

- 25. maja 1607 Gospod pride po njo, ki se je vsa v ljubezni použila zanj in vse svoje trpljenje darovala za Cerkev; čeprav njena naročila niso bila prenesena ljudem, ki so jim bila namenjena, je Marija Magdalena ena od velikih svetniških osebnosti katoliške prenove po tridentinskem koncilu

- očitna svetost Marije Magdalene de' Pazzi že v času življenja je po njeni smrti potrjena še z mnogimi čudeži; papež Urban VIII. jo kmalu razglasi za blaženo, Klemen IX. pa leta 1669 za svetnico

- njen god obhaja vsa Cerkev 25. maja