brat Lovrenc od Vstajenja

1614–1692, karmeličan

- Nicolás Herman (Lovrenc od Vstajenja) se rodi leta 1614 v Franciji (Herimenil v Loreni) in prejme v družini dobro krščansko vzgojo

- življenje se mu spremeni, ko se med leti 1630–1635 pridruži vojski lorenskega vojvode (tragična tridesetletna vojna, 1618–1648), saj se navzame grobih, neotesanih vojaških običajev; čeprav se jih ne navzame v celoti, ga kljub temu zaznamujejo

- nekaj časa je nemški ujetnik, ko je kmalu izpuščen, je konec poletja 1635 ranjen v bitki pri Rambervillersu in njegova vojaška kariera se konča; zaradi posledic ran vse življenje šepa; vrne se k svoji družini in si skupaj z rano na nogi zdravi tudi ranjeno dušo; to je čas njegovega popolnega spreobrnjenja; v proces postopnega dozorevanja poseže Bog nekega dne na nenavaden način: »Nekega zimskega dne, ko je opazoval suho drevo brez krošnje in razmišljal, da se mu bodo v kratkem vrnili listi, cvetje in sadovi, je globoko začutil Božjo previdnost. To se mu nikoli ni izbrisalo iz spomina in ta pogled ga je notranje osvobodil od sveta in mu vtisnil tolikšno ljubezen do Boga, da bi ne mogel reči, da se je v 50 letih, odkar je prejel to milost, povečala.«

- poskusi puščavniško življenje, a spozna njegove nevarnosti, zato se podredi duhovnemu vodstvu svojega strica, bosonogega karmeličana, gre v Pariz kot služabnik v hišo g. Fieuberta (služi si kruh in prisluškuje notranjemu glasu); končno vstopi avgusta 1640 v slavni samostan bosonogih karmeličanov v ulici Vaugirard, kjer ga sprejmejo kot brata laika – kuharja; čez dve leti, 14. avgusta 1642, na predvečer Marijinega vnebovzetja, naredi zaobljube

- odtlej poteka njegovo prej tako razgibano življenje v mirnem okolju vestnega izpolnjevanja redovnih dolžnosti; a mir je le navidezen: veliko ima notranjih preizkušenj in kot kuhar je nenehno v stiku z drugimi, hodi po nakupih za potrebe skupnosti, včasih vse do Burgundije; rešitev in notranji mir najde v zvesti vaji v Božji navzočnosti: »To, kar sem želel in iskal, je bilo samo sredstvo, po katerem bi bil ves Božji. Tedaj sem se odločil, da dam vse za vse. Ko sem se daroval Bogu v zadoščenje za svoje grehe, sem se iz ljubezni do Njega odrekel vsemu, kar ni On, in začel sem živeti, kot da na svetu obstajava samo On in jaz.«

- po težki izkušnji duhovne noči (1646-1650), ki do globin očisti njegovega duha, postane njegovo življenje nenehna »hoja pred Bogom«; prepričan je, da "nas Bog sreča tam, kjer smo", v vsakem položaju našega življenja - zato, da bi nas popeljal tja, kjer prebiva On, to je v naše srce (filozofi in duhovni učitelji učijo, je duša bolj tam, kjer ljubi, kot tam, kjer živi; to potrjuje evangelij: »Kjer je tvoj zaklad tam bo tudi tvoje srce«, Mt 6,21)

- medtem ko človek posveča svoje zmožnosti (razum, voljo, čustva) delu, ki ga opravlja, ima torej vedno možnost ostajati z Njim, ki ga ljubi nad vse in v katerem živi (vsaj v globini srca)

- med zadnjo boleznijo zaupa sobratom: »Delam to, kar bom delal vso večnost: slavim Boga, hvalim Boga, častim Boga in ga ljubim iz vsega srca. To je vse naše opravilo, bratje moji; častiti Boga in ga ljubiti, brez zaskrbljenosti za vse drugo.«; ko se mu v starejših letih poslabša zdravje, mu namesto službe kuharja zaupajo poklic čevljarja; medtem zaslovi njegova svetost, k njemu prihajajo preprosti in imenitni po nasvet ali molitev

- nekaj njegovih ohranjenih pisem nam kaže, na kakšen povsem duhoven način odgovarja na izzive

- brat Lovrenc doseže visoko stopnjo mistične združitve in v zadnjih letih živi v nenehni Božji navzočnosti: »Ne verujem več, ampak vidim in doživljam.«

- potem ko napove datum svoje smrti, se po zadnji težki bolezni 12. februarja 1692 vrne k Bogu, da bi v blaženem gledanju častil Njega, ki ga je molil na zemlji

- že v letu njegove smrti in nato leta 1694  izide knjižica, ki javnost seznanja z njegovim življenjem in zbudi navdušenje; vendar je to doba boja proti kvietizmu in zagovorniki tega gibanja predstavijo br. Lovrenca »kot enega od svojih«; ko je kvietizem obsojen, skupaj z njim ugasne tudi veliki mistični polet 17. stoletja in tudi brata Lovrenca, velikega učitelja »vaje v Božji navzočnosti«, ponovno odkrijejo šele sredi 20. stoletja