bl. Elizabeta Presvete Trojice

1880–1906, karmeličanka

- prvorojenka Elizabeta Catez se rodi v Camp d'Avor pri mestu Bourges v Franciji 18. julija 1880 in pri sedmih letih izgubi očeta, stotnika v francoski vojski; gospa Catez se kot vdova z dvema hčerkama preseli v Dijon

- Elizabeta je od zgodnje mladosti odločena svoje življenje posvetiti Gospodu; je živahna in ognjevita, očarljiva in vsestransko nadarjena, tudi glasbeno; pri 14 letih se nekega jutra med zahvalno molitvijo pri sv. maši začuti nagovorjeno, naj naredi obljubo devištva: »Zdi se mi, da je bila v moji duši izgovorjena beseda: Karmel ...«

- Elizabetina prisrčna želja, da bi Jezusu darovala življenje kot karmeličanka, odpor njene matere, ki vedno znova podaljšuje čakanje, in to, da popolnoma prepusti svojo prihodnost (tudi možno odpoved karmelu) Bogu, rodi v duhovni rasti Elizabete bogate sadove: takrat odkrije, da je resnična ljubezen v tem, da se Kristusu darujemo v sedanjem trenutku in v okoliščinah, kakršne so, uči se iskati v potrpežljivosti in izpolnjevati Božjo voljo: »Vzemi mojo voljo, vzemi vse moje bitje! Elizabeta naj izgine, samo Jezus naj ostane ... Čez vse ljubim izpolnjevanje tvoje volje.«

- tako se pripravlja na pokorščino v prihodnjem življenju karmeličanke, na sprejemanje razmer v skupnosti in na popolno predanost, ki bo kmalu od nje zahtevala telesno trpljenje in smrt

- medtem ko je navdušena nad lepoto karmeličanskega poklica (že kot majhna ga imenuje »vzvišen poklic«), more prepričljivo spominjati svoje prijatelje, da je “svetost mogoča v katerem koli načinu življenja”

- Bog želi podariti polnost svojih darov vsakemu od svojih otrok: »Živimo z Bogom kakor s prijateljem, naredimo živo našo vero, da bomo mogli biti v pogovoru z Njim po vsem, kar nas more narediti svete. V sebi nosimo svoja nebesa, ker se Tisti, ki ožarja svete z lučjo gledanja, daje tudi nam v veri in v skrivnosti. To je ista stvar! Zdi se mi, da sem našla svoja nebesa na zemlji, ker nebesa so Bog, Bog pa je v naših dušah. Tisti dan, ko sem to razumela, je postal ves svetal v meni in želela bi to skrivnost zaupati vsem tistim, ki jih ljubim ... Celo sredi sveta je mogoče v tišini srca slišati Njega, ki mu edinemu želim pripadati.«

- to poudarjanje bistvenega v življenju vsakega kristjana je razlog, zakaj toliko bratov in sester sredi sveta in aktivnosti odkriva, da jim je Elizabeta sorodna po duši: kontemplativna izkušnja mlade Elizabete je eden od preroških vidikov njenega poslanstva za nas danes, zlasti za mlade

- večino svojega kratkega življenja Elizabeta preživi v svetu

- končno sme 2. avgusta 1901 prestopiti prag klavzure karmeličanskega samostana blizu domače hiše; zaobljube naredi leta 1903; njena kontemplativna in umetniška narava je prevzeta od lepote Božje ljubezni, zlasti od ljubezni med tremi Božjimi osebami v naših dušah; kot prava častilka v duhu in resnici kljub bolezni in notranjim preizkušnjam živi kot "lauda gloriae", hvalnica slave Presvete Trojice, navzoče v njeni duši - tu odkriva milost in svoje poslanstvo v Cerkvi, kakor zapiše malo pred smrtjo: »Mislim, da bo v nebesih moje poslanstvo v tem, da bom pritegovala duše v notranjo zbranost. Pomagala jim bom, da bodo izstopile iz samih sebe zato, da bi se združile z Bogom, povsem preprosto in ljubeče. Varovala jih bom v tej veliki notranji tišini, ki dopušča Bogu, da se vtisne vanje in jih preoblikuje vase.«

- Elizabeta govori v dneh, ko jo izčrpava addisonova bolezen: »On hoče, da mu Njegova nevesta pomaga tudi v trpljenju« in njene zadnje besede so: »Grem k luči, k ljubezni, k življenju«

- do konca zvesta svojemu krščanskemu in redovniškemu idealu umre 9. novembra 1906 v karmelu sv. Jožefa v Dijonu, stara 26 let, in potem, ko preživi v karmelu samo pet let in tri mesece

- papež bl. Janez Pavel II. jo za blaženo razglasi 25. novembra 1987 v cerkvi sv. Petra v Rimu in pri avdienci naslednjega dne pove: »Z bl. Elizabeto nam je zasvetila nova luč, v njej bomo našli novo zanesljivo in trdno vodstvo.«

- danes predstavlja bl. Elizabeta enega od vrhov sodobne duhovnosti, ki ponovno odkriva pomen Božje besede in utemeljuje kristjanovo življenje na skrivnosti milosti, to je na udeleženosti pri notranjem življenju troedinega Boga

- njen god obhajamo 8. novembra

- knjiga, ki je izšla o njej v slovenščini: