Duhovnost

- cilj vsakega krščanskega življenja, ki vodi človeka k modrosti glede življenja in smrti, je doumeti in sprejeti, da je človek ustvarjen v Božji ljubezni po Božji podobi 

- sprejeti to resničnost je drža ponižnosti človeka - ustvarjenega bitja, pred Bogom - stvarnikom

- vse, kar je človeku podarjeno - vsi darovi, talenti, sposobnosti, vse stvarstvo -, naj bi mu pomagalo, da bi se tej modrosti vedno bolj odpiral in tako vedno bolj živel eno z Bogom, ki daje življenje, ne pa da bi podarjene stvarnosti odtrgal od darovalca - Boga in malikovalsko navezoval svoje življenje nanje

- pot je za nas Jezus Kristus, učlovečeni, križani in vstali Gospod, h kateremu nas v globini duše priteguje hrepenenje, ki je pečat ustvarjenosti po Božji podobi in je »ljubezen Božja, izlita v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan« (Rim 5,5)

- temelj in skala je Kristus, ki je pot, resnica in življenje: če je ponižnost živel on, kdo smo mi, da bi se ji upirali?
Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem /.../in pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu. (Flp 2,6-8) 

- če je cilj vsakega krščanskega življenja ponižna drža pred Bogom in bivanje v Božji navzočnosti, pa je posebnost klavzurnega življenja v karmelu to, da je kontemplativna molitvena drža v ponižnosti edini cilj našega življenja in se zato odrečemo vsemu, kar bi oviralo poglabljanje v to edino potrebno

- središče kontemplativne molitve niso obrazci, metode, tehnike, recepti - ampak Jezus Kristus, njegova neizmerna ljubezen do nas, njegova živa prisotnost, njegova oseba, ki nas vabi v odnos - molitev je zato svobodno vstopanje v ta ponujeni prijateljski odnos, ki je in mora biti proces razvoja in rasti (kakor življenje sámo), v to pa sodi tudi boj, neprestana vaja duha, ki je najprej svobodna odločitev, nato pa vztrajnost in zvestoba

- molitev (branje, premišljevanje in kontemplacija božje besede) ni cilj ampak sredstvo za dosego edinega cilja: bolje spoznati Gospoda, da ga tako lahko bolj ljubimo, predvsem v dejanjih; Božji Sin, ki so se ga učenci naučili ljubiti, je bil drugačen od njihove podobe Boga, od Boga, kakršnega bi oni želeli imeti

- veselje v premišljevalni in kontemplativni molitvi je sad večletnega rednega in vztrajnega prizadevanja, ko z Gospodom počasi postajamo domači in počasi odkrivamo, kaj nas želi Duh naučiti o Bogu: »Česar oko ni videlo in uho ni slišalo in kar v človekovo srce ni prišlo, kar je Bog pripravil tistim, ki ga ljubijo« (1 Kor 2,9); začeti pa moramo mi, in sicer z najbolj »odločno odločnostjo« (sv. Terezija Ávilska)

- cilj duhovnega življenja in naše molitve je pogumno in zastonjsko ljubiti Boga in njegovo voljo, kar pa ne pomeni različnih duhovnih doživetij, ampak našo trdno odločenost, da mu v vsem ustrežemo in da ga v ničemer ne žalimo; na pravi poti smo, če rastemo v darovih, ki jih sv. Pavel opisuje kot sadove Duha: ljubezen, veselje, mir, potrpežljivost, blagost, dobrotljivost, zvestoba, krotkost, samoobvladanje (Gal 5,22-23)

- srce in temelj karmeličanskega življenja je slediti Kristusu in se kakor on, ki je na samem molil k Očetu, umikati v samoto, da bi bile z Njim, »za katerega vemo, da nas ljubi« (sv. Terezija Ávilska)

- poslanstvo karmela je molitev 

- prijateljski odnos z Gospodom, živo zavedanje njegove prisotnosti vsak trenutek in v vsem nam pomaga ohranjati vsakodnevna evharistija, molitev brevirja (psalmov) v koru, premišljevalna molitev in duhovno branje, kar daje svoje sadove preko dneva v opravljanju dela in v služenju v skupnosti (gl. tudi poglavje Skupnost) kot udejanjenje ljubezni, pri čemer lahko živo izkušamo resničnost besed: »Če duša išče Boga, koliko bolj Bog išče dušo!« (sv. Janez od Križa)

 

 

Karmel in Božja mati Marija

- zgled ponižnosti v popolni poslušnosti Bogu, v popolnem zaupanju njegovemu načrtu, je Marija, Gospodova mati, ki je vse besede o svojem Sinu »shranila in jih premišljevala v svojem srcu« (Lk 2,19) - Marija je zgled molitve, vere, predanosti, zaupanja, ponižne drže pred Bogom, odprtosti Duhu tako v veselju kakor v največji bolečini, zgled vdanega sprejemanja Božjega načrta in zgled modrosti, ki se je rojevala iz premišljevanja Gospodove besede: zato je ne le zavetnica, kraljica, mati – ampak tudi naša sestra 

 

 

 

 

- Marija je zaščitnica vseh samostanov ter cerkva karmelskega reda in napolnjuje s svojo prisotnostjo vso zgodovino reda: Karmel je ves Marijin - Totus marianus est Carmelus - in že v prvih dokumentih reda je zapisano, da je ustanovljen v čast Materi Božji in da se karmeličani imenujejo “Bratje blažene device Marije s Karmelske gore”, prenovitelja karmelskega reda v 16. stol., sv. Terezija Ávilska in sv. Janez od Križa, pa Marijo predlagata za zavetnico Reda 

- znamenja, ki kažejo pomembno mesto Marije v karmelu:

* v obrazcu zaobljub jo sprejemamo kot življenjski zgled
* del redovne obleke – škapulir – nas spominja nanjo
* središčni praznik Reda je 16. julij - Karmelska mati Božja, obhajamo pa tudi vse druge Marijine praznike
* sobote so v karmelu Mariji posvečeni dnevi, tedaj pojemo zvečer pesem Salve Regina (Pozdravljena, Kraljica)
* molitve k Mariji in druge pobožnost

 

Kaj je škapulir?

- škapulir (lat. scapula,ae) pomeni kos oblačila, v srednjem veku (lat. excapulare) je bil besedi dodan še pomen “osvoboditi se nečesa, rešiti se iz nevarnosti”

- škapulir je v prvi vrsti vrhnji del karmelske redovne obleke, habita

- poseben pomen je škapulir dobil leta 1237, ko so se morali zaradi muslimanskih vdorov puščavniki z gore Karmel umakniti na zahod in prilagoditi svoje življenje okoliščinam v srednjeveških evropskih mestih

- tedanji general Reda Simon Stock je tiste težke trenutke priporočil Mariji, ki mu je v znamenje, da je Karmel na pravi poti in da ostaja zvest prvotnemu duhu, izročila škapulir (v videnju, ki ga je imel 16. julija 1251)

- od tedaj je škapulir posebno znamenja Marijinega varstva: spominja na obljubo odrešenja in zveličanja ter Marijinega materinskega posredovanja pri tem

- škapulir danes lahko prejme vsak, ki to želi in je notranje pripravljen: tak škapulir je sestavljen iz dveh koščkov rjavega blaga, povezanih z vrvico, in je blagoslovljen ter ga na praznik Karmelske matere Božje podeli duhovnik

- oseba se s prejemom škapulirja pridruži širši karmelski družini (Karmelska bratovščina) in je deležen vseh duhovnih dobrin Reda

- temeljnega pomena se je zavedati, da škapulir ni amulet, da ni magično ali čarobno sredstvo ali predmet vraževernosti in tudi da sam po sebi ne zagotavlja zveličanja: je pa spomin na Gospoda in Marijo, je vzpodbuda človeku v prizadevanju za življenje po evangeliju in za molitveno ter zakramentalno življenje

- škapulir je tako znamenje vere v večno življenje z Bogom, ki ga pričakujemo in proti kateremu hodimo v zaupljivem priporočanju Mariji

 

Karmel in sv. Jožef

- kakor je imel sv. Jožef v življenju posebno in nenadomestljivo mesto in vlogo ob Božji materi Mariji in ob Božjem sinu, Jezusu Kristusu, tako ima posebno mesto tudi v karmelu (veliko karmeličanskih samostanov mu je posvečenih), kjer premišljujemo o globokem pomenu njegovega življenja za vse nas

- kot Marija je tudi on prejel angelovo oznanilo, v spanju se mu je razodela naloga, ki mu je bila zaupana kot Marijinemu možu: da vzame Marijo k sebi in da rojeno dete poimenuje Jezus ter da je njegov oče na zemlji; ko se je prebudil iz spanja, je storil tako, kakor mu je naročil angel; kakor Marija je dal Bogu na razpolago svojo voljo; zato Elizabetine besede Mariji »Blagor ji, ki je verovala«, do neke mere lahko veljajo tudi Jožefu, saj je pritrdil Božjemu načrtu in besedi, s čimer se je na poseben način pridružil Marijini veri; Jožef je prvi soudeležen pri veri Božje matere in je prvi, ki svojo ženo v tej veri podpira

- Jožef je zapisal Jezusa pri popisu prebivalstva kot »sina Jožefa iz Nazareta« in v Betlehemu mu je bila dana milost, da je na lastne oči videl rojstvo Božjega sina, obisk pastirjev in modrih z Vzhoda; Jožef je nato opravil svojo nalogo očeta pri vsem, kar je zahtevala SZ postava, po tem rešil Jezusa pred Herodom z begom v Egipt in po vrnitvi živel  skrito v Nazaretu, skrbel za preživetje družine, za Jezusovo vzgojo in pouk; Jezus pa je, preprosto, živel v odvisnosti od njega in Marije ter rasel v modrosti in s tem posvečeval življenje družine in dela

- Jožef je pravičen mož in zvest do konca Božji besedi in nalogi, ki mu je bila dana; čeprav njegovih besed v evangelijih ni, njegova tišina zgovorno priča o njegovem življenju: z vsakodnevnim delom je izražal svojo ljubezen do družine - Marije in Jezusa; Jezus se mu je pri tem delu pridruževal; tako moremo mi spoznavati, da z delom sodelujemo pri Božjem odrešenjskem načrtu in delovanju

- v prvi vrsti pa je Jožef mož notranjega življenja in tihote, živi v nenehni povezanosti s skrivnostjo in se povsem preda Božjemu načrtu ter mu tako služi – to je višek njegove kontemplacije; Jožef je zgled idealnega združevanja kontemplacije in akcije

- sv. Jožef je zavetnik Cerkve sedanjega časa, saj Cerkev potrebuje njegov zgled poslušnosti in zvestobe Bogu ter njegovo posredovanje pri Bogu in pomoč v obdobju, ki ni lahko za Cerkev in za kristjana; učimo se od sv. Jožefa molitve in služenja Bogu v njegovem odrešenjskem delu

- v karmelu se vsak dan z molitvijo in prošnjami obračamo k sv. Jožefu

 

Karmel in praški Jezušček

- o začetkih in zgodovini češčenja praškega Jezuščka gl. v Jesulus Pragensis: praški Jezušček in druge voščene figure v Slovenskem verskem muzeju (katalog k razstavi, Slovenski verski muzej, Stična 2005, mag. Nataša Polajnar Frelih)

- o vsebini in pomenu češčenja pa naj nam spregovori sv. Edith Stein - v njenem karmelu v Kölnu je bil v koru kip praškega Jezuščka -, ki je ob njem razmišljala o Kristusovem otroštvu:
»Nimata odrešenjske moči samo Kristusovo trpljenje in smrt, ampak njegovo celotno življenje, s katerim je povzdignil človeško usodo: tudi Kristusovo otroštvo, njegova mladost, njegovo srečevanje z ljudmi, njegove molitve za judovsko ljudstvo, njegovi intimni pogovori z nebeškim Očetom – vse to se je zgodilo za nas, za naše  zveličanje.« 

- naša skupnost vsak mesec, 25. v mesecu, zmoli ob kipu praškega Jezusa litanije Jezusovega imena za nove duhovniške in redovniške poklice